Ustavna ureditev človekovih pravic
Ustava Republike Slovenije (Ustava RS) jasno določa varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo omejiti le:
- z zakonom,
- samo v primerih, ki jih določa Ustava RS,
- ter le v obsegu, ki je nujen zaradi varstva pravic drugih ali za uresničitev drugih legitimnih ciljev.
Pravice so torej varovane kot temeljna pravna dobrobiti, njihova omejitev pa je možna le strogo v skladu z ustavnimi določbami.
Kazenska zakonodaja in varstvo človekovih pravic
Kazenski zakonik Republike Slovenije določa, da se pravice osebe, proti kateri se izvajajo kazenske sankcije, smejo omejiti oziroma odvzeti le v najnujnejšem obsegu, da se omogoči izvršitev kazenske sankcije. To pomeni, da mora biti poseg v pravice sorazmeren in preudaren.
Kazenski zakonik prav tako zagotavlja:
- pravico do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
- pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic,
- prepoved mučenja ter okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja z osebo, proti kateri se izvaja kazenska sankcija.
Takšen pristop zakona zagotavlja, da kazenska odgovornost ne sme biti povedena skozi nezakonit oziroma nesorazmeren poseg v človekove pravice.
Povzetek
- Ustava RS ščiti človekove pravice kot najvišjo vrednoto in določa stroge pogoje za njihovo omejitev.
- Kazenski zakonik ureja omejitev pravic v okviru kazenskega postopka in izvrševanja kazenskih sankcij, pri čemer zagotavlja sorazmernost, pravico do sodnega varstva in prepoved mučenja ter nečloveškega ravnanja.
Ta dvoslojna ureditev zagotavlja učinkovito varstvo človekovih pravic v pravnem sistemu Republike Slovenije, zlasti v zvezi z odgovornostjo za poseg vanje.